Srecanje z zacetkom artykuł

Informacje o tekście źródłowym

  • autor
  • miejsce publikacji
  • Vecer (Maribor)
  • data publikacji
  • 1986-10-03

Srecanje z zacetkom

Gledaliska igra poljskega dramatika, pisatelja, slikarja Stanislawa Ignacyja Witkiewicza Oni, ki so jo v sredo uprizorili v MGL pod poljskim rezijskim vodstvom, s poljsko scenografijo in v poljskih kostumih, je nastala ze leta 1920, kar pomeni, da je njen avtor zaradi svojega dela, ki s posameznimi silnicami zveni izrazito absurdno, pravzaprav eden od predhodnikov in pripravljavcev mnogo kasneje kot smer rojenega gledalisca absurda, podoben Antoninu Artaudu, Yvanu Gollu in Alfredu Jerryju. Na Poljskem so ga po odjugi sredi petdesetih let, ko so zaceli uprizarjati zahodno absurdno dramatiko, izvajali kot predhodnika predvsem Ionesca.nKot Artaud je hotel na odru zdruziti igro, ples, poezijo, slikarstvo, glasbo, arhitekturo in tudi religijo in filozofijo. Ni si prizadeval, da bi bila dogajanje in psihologija logiena, temvec fantasticna in beseda naj bi ne sluzila sporazumevanju in razumu, temvec magiji in njeni spreminjevalni moci.nV luci teh dejstev so Oni delo, ki ne poganja izkljucno iz te podlage. Ni namrec zapisano samo magiji in fantaziji, temvec tudi razumevanju in razumu. Nacenaj temo, ki jo kasneje Mrozek v Policiji iz absurdnosti priostreno in drugace fabulirano razvije v grotesko satiricnost. Govori pa o slikarju, ki ni vec pravi slikar, le se zbiralec in teoretyk, in igralki, ki ji onemogocajo, da bi igrala prave igre. Zivita skupaj, padata iz ene skrajnosti v drugo, se zaneseno ljubita, potem pa sovrazita. Sta umetnika-individualista. Obsojena na svobodo, ki si jo sama strizeta – dokler se v sosescini ne pojavijo “oni”, skrivnostna liga za uvedbo popolne avtomatizacije ljudi in misljenja, ki zacne totalno preganjati svobodo in umetnost toda njihova fanaticna ideologija je samo procelje za skrajno banalno sebicne pobude. Tako tudi zvalijo krivdo, ko so umorili igralko, na slikarja, ki jo objokuje in se cuti krivega za njeno smrt.nSeveda ne tece dogajanje tako jasno in pregledno. Zapleteno je, polno vrtajocih razmisljanj in sokirajocih skokov, cudnih opozoril, marsikaj absurdnega in grotesknega pozna. In med mnogimi tudi to pretresljivo misel: “Dana druzba je dobra toliko, kolikor nekdo, ki je njen clan, ne obcuti prav tega, da je clan te druzbe.”nUprizoritev je scenografsko in kostumografsko mracno uglasena – crni, temno rdeci zastori, crni zidovi in na njih nękaj modernisticnih barvnih potez, prevrnjeni tapecirani stoli, cudno konstruirano lezisce. Rezija je dogajanje gnala v dvorezno intenzivnost. Odlocila se je za razbohoteno velikopoteznost, za izjemno ekspresivnost, za umetnjakarsko eksaltiranost, za izrazito absurdisticne in groteskne poudarke, skratka za zelo tvegana dejanja, ki niso vedno prinasala pricakovanih rezultatov. Tako igranje zahteva namrec izredno preciznost, kajti v hipu si lahko onkraj sprejemljivega oziroma hotenega. Preciznost pa je odvisna od casa studija uprizoritve. In ta verjetno ni bil v okviru tistega, kar je za tako postavitev obicajno na Poljskem.nSlikar Kalikst se je predstavil kot tragikomicna, vulkanska in cvileca kreatura (vecinoma zelo primerno prestavljajoca kompliciranost svoje notranjosti, toda vcasih nekontrolirano in zato motece segajoca cez vse okvire sprejemljivosti). Spika je bila muhasta, prenapeta, iz razpolozenja v razpolozenje akrobatsko hiteca igralka. Kot groteskno izraziti liki so se pokazali se jeguljasti vodja “onih” Seraskier, polkovnik z oglato, toda ucinkovito odlocno pametjo, pateticna ljubimka Rosika, vedno bolj zadovoljno oblastna kuharica.nSkratka: uprizoritev, ki zbuja mesane obcutke – z nekaterimi plastmi navdusuje, z drugimi moti. Je pa brez dvoma nadvse zanimiv dosezek tako po literarni kot uprizoritveni plati. Srecanje z nekim daljnim zacetkom, ki njegova nadaljevanja bolje poznamo kot njega.”